Marijan Lačen, direktor

 

Če človek zapiše na videz zelo enostavne besede “Zmerna, težja in težka motnja v duševnem razvoju je drugačnost in bo takšna vedno tudi ostala; na vseh nas pa je, da ta drugačnost postane vsakdanjost!”– in potem za temi besedami tudi stoji, mora zanesljivo imeti na eni strani dovolj poguma in človeške modrosti, na drugi strani pa dovolj znanja in človeškega optimizma.
Ko sedaj vstopamo v četrto desetletje našega skupnega življenja, čutim, da imamo tako enega kot drugega dovolj, da imajo naše besede težo in realno vrednost. In s tem smo lahko zadovoljni, in na to smo lahko ponosni!
Da. Motnja v duševnem razvoju je drugačnost! Potrebna sta tako pogum kot človeška modrost, da to priznaš, bodisi kot starš bodisi kot vzgojitelj. Da priznaš sebi in drugim, da je motnja v duševnem razvoju rojena v bolečini nedoumljive človeške skrivnosti. Ničesar te usodnosti ne more izbrisati, ničesar ne more v popolnosti izbrisati bolečine. Bil bi in je beg od resničnosti spoznanje, da je motnja v duševnem razvoju poseben dar. In ta beg na svojem koncu nima svetlega izhoda.
Da. Drugačnost pa mora postati vsakdanjost! Potrebna sta tako znaje kot človeški optimizem, da se ne razjokaš, da ne obupaš, bodisi kot starš bodisi kot vzgojitelj; da se spoprimeš z vsem, resnično z vsem, kar ti stoji na poti in bi želelo preprečiti, da drugačnost ne bi postala vsakdanjost. Pa najsibodi, da so to človeški predsodki, neznanje, slabonamernost, fizične ovire, zaslonske nedorečenosti, lastna omahljivost in slabotnost. Ničesar na tem svetu in v tej družbi ni tako močno, da ne bi prelomili na poti do spoznanja odločujoče večine ljudi, da je motnja v duševnem razvoju preprosto sestavni del naših življenj, da ni nič nevsakdanjega; da je pač preprosto nekdo visok, drugi majhen, nekdo svetel, drugi temen, nekdo bolj in drugi manj sposoben. Seveda je ta pot večkrat mučna, boleča in žaljena. Toda, če resnično in z vsem svojim bistvom verjamemo v začetne besede tega zapisa, potem z nami obstaja čista ljubezen, neskaljeno upanje in globoko prepričanje, da to lahko storimo; da za osebe z motnjo v duševnem razvoju iz dneva v dan lahko ustvarjamo svetlejše dneve.
Vsi, ki so nas v preteklih letih v Centru v Črni združile različne naloge, funkcije, usode,želje, spoznavne in nespoznavne sile, smo v spremenljivost sveta trdno verjeli in ga s svojo voljo tudi spreminjali. Zato je danes življenje oseb z motnjo v duševnem razvoju v Črni, v Sloveniji, lepše, predvsem bolj osmišljeno. Ni pa še postorjeno vse, zato je pot odprta, na njej ovire in za njimi cilji, potrebni in vredni tistega, čemur pravimo človeško dostojanstvo.